Dolenjska in Bela krajina
Dolenjska pravimo mehki, z nizkim hribovjem vzvalovljeni pokrajini, ki se od vzhodnega konca ljubljanskega barja vleče proti jugovzhodu tja do hrvaške meje. No, skoraj tako, kajti Gorjanci so naravna meja med osrednjo Dolenjsko in Belo krajino, kjer se pokrajina spremeni in se nadaljuje v sosednjo Hrvaško. Da pa je meja med Slovenijo in Hrvaško tukaj popolnoma jasna, je poskrbela reka Kolpa, najtoplejša slovenska reka, ki je priljubljena še zlasti poleti.
Medtem ko se na Dolenjskem vrsti grič za gričem in se slikovito menjavata polje in gozd, vmes pa je nasejana množica vasi in zaselkov, bodisi po zavetnih dolih ali po zaobljenih vrhovih, pa je Bela krajina veliko bolj ravninska, z značilnostmi krasa, kjer v nižini prevladuje gozd, na pobočjih pa vinske gorice, ki jih jesen vabljivo pozlati.
Nekdo je v šali rekel, ko je opisoval valovitost površja Dolenjske, da le-ta nima toliko ravnega sveta, da bi liter cvička stal na ravnem. In prav "cviček" - poleg terana edino avtohtono slovensko vino - je tisto, na kar so Dolenjci še prav posebno ponosni. V preteklosti so bile izrečene številne šale na račun tega vina in ljudi, ki ga pijejo; danes pa je cviček cenjena pijača ob zahtevnih kulinaričnih specialitetah. Pravijo, da cviček, ki je bolj lahko in kiselkasto vino, blažilno vpliva na prebavo in da tudi po obilnejših količinah ne pušča težke glave. Seveda bodo pravi Belokranjci prisegali na metliško črnino, na belokranjsko belo ter ostale sorte, ki jih v zadnjem času vse bolj in bolj negujejo. Razlog več, da poiskusite tako eno kot drugo kapljico in sami presodite, kaj vam je bolj všeč !
Tako kot Belo krajino zaznamuje in v velikem loku objema Kolpa, tako je za Dolenjsko skoraj sinonim reka Krka, ki ji nekateri pravijo kar "dolenjski biser". Ta reka, ki izvira v kraški jami blizu istoimenske vasi, je s svojim preko 100 km dolgim tokom po Dolenjski pravi vir življenja in aktivnosti tukajšnjih prebivalcev. Vode so še posebej značilne za to pokrajino. Poleg rek in potokov so zanimivi tudi topli izviri, ki prihajajo iz globin ob prelomnicah. Ob dveh sta urejeni zdravilišči: daleč naokrog poznane Dolenjske in Šmarješke Toplice.
Da so bili na Dolenjskem in v Beli krajini že zgodaj naseljeni ljudje, izvemo iz mnogih dokazov; o tem pričajo številne izkopanine iz prazgodovinskih časov. Dokazi obstajajo tudi iz ostalih zgodovinskih obdobij, ki je vsako tako ali drugače pustilo svoj pečat v teh krajih: železna, bronasta, rimska, srednjveška in novejša doba ...
Prav zaradi tega smo pripravili popotovanje, ki smo ga poimenovali "Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine". Na njem boste lahko sami obiskali gradove, srednjeveške samostane, v muzejih spoznali arheološke izkopanine, odkrili vasice s številnimi cerkvicami, zdravilišča, mestne trge in se poveselili z domačini v njihovih vinogradih. Spoznali boste čudovito mehko pokrajino, uživali ob tradicionalnih prireditvah, občudovali izdelke spretnih rok Dolenjcev in Belokranjcev. To lahko storite tudi na kolesu, s čolnom, na konjskem hrbtu ali pa peš - prepričani smo da bodo čista in neokrnjena priroda ter ljubeznivi domačini še bolj zanimivi in vredni vašega obiska.
France Režun je zapisal: "Če boste dobro prisluhnili, boste slišali tudi petje črička ter glasove živine in ljudi pri delu. Tu se tudi bolj ve, da se pomlad začne v vinogradih, poletje v valovanju trav in žit in jesen s cvetočo ajdo. Takrat je sonce že rahlo zastrto, ozračje, ki ga polnita šumenje čebel in vonj po medu, pa postaja mehko. Če se takrat sklonite zelo blizu, dvakrat živite. Tudi zato je ta pokrajina razkošje ..."
